Dvorec Betnava

Leta 1319 listina omenja dvorec z imenom Wintenaw (Betnava). V 16. stoletju je ta prerasel v utrjeno renesančno graščino z vodnim jarkom. Grofje Herbersteini so jo spremenili v protestantsko postajo s kapelo in pokopališčem.
V 18. stoletju so dvorec, ki je leta 1685 pogorel, baročno preoblikovali. Prezidali so osrednje poslopje s stopniščem in reprezentativnimi prostori, na severni strani so mu dodali kapelo, ostala tri krila pa so pustili nedotaknjena.
Leta 1784 so slavnostno dvorano poslikali z baročno iluzionistično arhitekturo, ki jo dopolnjujejo alegorični prizori.

Dvorec je menjal veliko lastnikov različnih plemiških rodbin.

Leta 1863 je Betnavski dvorec postal poletna rezidenca mariborsko-lavantinskih škofov, čeprav ga je škofija jemala v najem že desetletja prej.
Dvorec krasi izredno skladna arhitektura, ki se je zgledovala po tedaj na Dunaju modnem poznobaročnem florentinskem slogu, katero je dvorec dobil leta 1784.
Nasproti dvorca se nahaja park, ki je bil 19. stoletja zasnovan v duhu angleškega krajinskega sloga. Park je v celoti obdan z vodnim kanalom in sredi tega parka stoji čudovita platana. Več stoletij staro drevo razprostira svoje veje visoko v nebo, med deblom pa je vdolbina, ki spominja na prestol. Prostor z navzočnostjo živalskega sveta predstavlja prag, kjer se arhetipski vzorci bivanja povezujejo z območjem utelešenja življenja, o čemer govorijo tudi simboli, ki so v grbu gradu.

Pred leti je bil dvorec odprt za javnost, ponujen v ogled mnogim turistom in mnogim mladoporočencem nudil možnost neponovljivih spominov na sklenitev zakonske zveze.
Sedaj je že nekaj let zaprt in povsem prazen, še vedno v lasti Nadškofije Maribor in v upravljanju družbe, ki zanj nima interesa. Mogoče pa se kdaj le obrne in...